Prazna sem. Z ogromno prostornine. Sama in brez nacrtov. Najlazje bi me narisal s svincnikom, na list papirja. Majhno. Brez oci.
V Barceloni je tako, kot je v Ljubljani jeseni. S to razliko, da cutim zimo. Povsod. V kavarni, kjer spijem kavo, ker se mi ne mudi v sluzbo; na cesti, kjer opazujem par, kako si objet sepeta obljube za prihodnost; v supermarketih, kjer mame s svojimi deklicami izbirajo darila za bliznje; na parkiriscu, ki je svetlo, zaradi reflektorjev, ko pa bodo le-ti ugasnili, bo spet temno in prostrano; na vlaku, ko zmanjka baterij mojemu mp3-ju in namesto ljubih komadov slisim samo kaos besed, vsaka zase nobena nicesar ne pomeni; v trgovini, kjer kupujem mleko, kruh in jajca, ker mi zmanjka za sladoled; na sedezni v svojem stanovanju, ko v rokah drzim prenosnik in me pecejo oci, ker je to zadnji teden bilo skoraj vse, kar sem pocela; v baru, ki mi je vsec, pa sem vseeno obsedela na visokem stolu z razgledom nad plesisce; v restavraciji, kjer moram pojesti mrzlo hrano, ker sem si na straniscu predolgo brisala solzne oci; zvecer, v postelji, ker me zebe, ker je mrzlo, ker zime nisem mogla pustiti pred vrati, ker sem jo na hrbtu, “stuparamo”, prinesla s seboj domov.
Kljub temu, da je jesen moj najljubsi letni cas.
Ker se se vedno odlocam, kje bom delala svoj doktorat, kje bom vrgla sidro z ust, ki krvavijo zaradi tega, ker je v njih ujeto, predolgo, sem se tudi danes zbudila utrujena. Lahko se smejem, ker se smeje P., pa smeha ne cutim, ne vidim ga, ne morem ga prijeti. Zdi se, kot da bi okrog mene vsi, ki imajo srce, stopili korak vstran in sestavljali svoje lesene igrace, gnetli svoj svet iz gline, zaprli vrata pred mano, ne da bi se tega sploh zavedali. Kot da bi svoja lepa, cista, otroska srca odnesli na sejmisca in jih kot dragocene starine zamenjali za nova, manj empaticna, manj ljudoljubna, manj cloveska, manj solidarna.
To pomeni delati kariero.
Kmalu se bom odlocila, kaj se bo zgodilo z mano. Kam bom sla, kje bom zvecer gledala TV. Najbrz je breme odlocitve toliko tezje ravno zaradi tega, ker se odlocam o tem, koga bom vzela s seboj. V svoji glavi, v utripu srca, v korakih in v dotiku rok. Koga bom vzela s seboj v telefonu in koga v zvenu zvonca svojih vhodnih vrat. In – koga bom pustila doma.
Bolj kot razmisljam, manj si maja zelim oditi, ker sem rada skupaj s tabo zaprta v tem balonu. Bolj kot razmisljam, bolj verjamem, da je balon pac – samo balon.
